OSNOVNE
INFORMACIJE O DIGITALNI TELEVIZIJI
DVB-T je kratica za Digital Video Broadcasting - Terrestrial, ki v prevodu pomeni Digitalna prizemna televizija. Gre za način oddajanja, ki je digitalen in omogoča bistveno boljšo izrabo radiofrekvenčnega spektra.
Prizemna televizija pomeni oddajanje televizijskih programov prek oddajnikov, ki so praviloma postavljeni na višjih točkah (Krim, Krvavec, Nanos...). Do pred kratkim je bil v uporabi izključno analogni način oddajanja, ki v praksi pomeni, da na določeni oddajni točki deluje televiziski oddajnik, ki na nekem televizijskem kanalu (frekvenci) oddaja EN televizijski program. Digitalni način oddajanja pomeni, da oddajnik oddaja multipleks oziroma paket televizijskih programov. Tak način oddajanja ima veliko prednosti: boljša izraba radiofrekvenčnega spektra, možnost kakovostnejše slike in zvoka, možnost dodatnih storitev, možnost slike z večjo razločljivostjo (HDTV) in možnost širokozaslonskega formata.
Radiofrekvenčni spekter je naravna in omejena dobrina. Tega se v praksi pogosto ne zavedamo. Radiodifuzija (radio in televizija) je samo ena od storitev, ki uporablja ta spekter. Za televizijo je namenjen en del tega spektra, ki je razdeljen na kanale. Vsak tak kanal pomeni neko centralno frekvenco in širino (v UHF področju je televizijski kanal širok 8 MHz). Že pred več desetletji so bili razviti postopki za prenos televizijske slike prek radijskih valov. Tak postopek je pomenil prenos enega televizijskega programa na posameznem kanalu. Zaradi fizikalnih zakonov širjenja radijskih valov navadno postavljamo oddajnike na visoke hribe in tako sprejem omogočimo čim večjemu številu gledalcev. Seveda pa radijski valovi ne poznajo državnih meja, zato se je bilo treba med državami dogovoriti glede uporabe posameznih kanalov, da ne bi prihajalo do motenj pri sprejemu. Prvi tak večji dogovor je bil leta 1961 na konferenci v Stockholmu, kjer je nastal načrt razporeditve televizijskih kanalov, ki je določal, katere televizijske kanale in s kakšnimi parametri sme posamezna država uporabljati. Taka delitev je pomenila, da je posamezni državi pripadel le del radiofrekvenčnega spektra, ki je sicer namenjen za televizijo.
Potrebe po televizijskih kanalih so se večale in skoraj vsaka država je prišla do točke, ko širjenje televizijske radiodifuzije skoraj ni bilo več možno, saj so bili vsi kanali (dodeljeni posamezni državi na konferenci leta 1961) že zasedeni. Zaradi napredka tehnologije je postala izvedljiva tudi uporaba postopkov stiskanja (kompresije) slike in naprednih tehnik digitalnega oddajanja. Vse to skupaj je pripeljalo do ugotovitve, da je možno en televizijski kanal uporabiti za oddajanje več kot samo enega programa. Digitalni način oddajanja pomeni, da oddajnik oddaja multipleks oz. paket televizijskih programov. Tak način oddajanja ima veliko prednosti: boljša izraba radiofrekvenčnega spektra, možnost kakovostnejše slike in zvoka, možnost dodatnih storitev, možnost slike z večjo razločljivostjo (HDTV) in možnost širokozaslonskega formata. Digitalni način oddajanja je pomenil tudi, da je treba na novo urediti del radiofrekvenčnega spektra, namenjenega televiziji. Zaradi tega je bila leta 2006 v Ženevi konferenca, na kateri so se evropske in nekatere druge države dogovorile o novi delitvi televizijskih kanalov, na katerih se bo oddajalo izključno v digitalni tehniki. Eden od sklepov konference je tudi ta, da se v Evropi najkasneje v letu 2015 preneha z analognim oddajanjem.
Zaradi vseh teh prednosti bomo tudi v Sloveniji v celoti prešli na digitalni način televizijskega oddajanja. Na podlagi evropskih smernic, da se na digitalni način oddajanja televizije preide najkasneje do leta 2012 je bil v Sloveniji v letu 2007 sprejet Zakon o digitalni radiodifuziji (Uradni list RS št.102/07), ki določa prehod na digitalno televizijsko oddajanje in izklop vseh analognih televizijskih oddajnikov do začetka leta 2011.
